Oktet
 
V slovenskem prostoru se je oktetovstvo pričelo razvijati z ustanovitvijo Slovenskega okteta v začetku 50 let dvajsetega stoletja. Pred tem časom pri nas oktet ni bil udomačen. V tujini je ta pojem sicer nekako rezerviran za pevske sestave in se pojavlja tako v ameriškem prostoru, kot tudi v nemškem, kjer je oktet pravzaprav dvojni (ojačan) kvartet.
Oktet je pevska zasedba osmih pevcev, kjer navadno po dva pevca pojeta en glas. V oktetu so tako dva 1. tenorja, dva 2. tenorja, dva baritona ter dva basa.
Pevci v dobrem oktetu so navadno zelo dobri pevci z dobrim posluhom, s širokimi izraznimi možnostmi, pretanjeno interpretacijo in s poudarjenim občutkom za kolektivno petje. Vsaj nekaj pevcev v oktetu mora biti dobrih solistov.
Oktet mora v svojem pevskem podajanju znati pritegniti publiko z raznoterimi pevskimi izraznimi možnostmi. Navadno mora imeti oktet zelo izrazit in dinamičen razpon ki sega od komaj slišnih pianissimov pa vse do grmečih fortissimov.
Poslušanje dobrega okteta je poseben dogodek in svojevrsten užitek. Petje v takem pevskem korpusu pa - lahko verjamete - tudi.
V Sloveniji je do sedaj delovalo že več sto oktetov. Mnogo jih je izšlo iz raznih društev (lovska, gasilska), nekateri iz množičnejših pevskih zborov (civilnih in cerkvenih), nekaj pa jih je bilo ustanovljenih prav namenoma. Večina teh oktetov je aktivno delovala zelo kratek čas, nekateri tudi  samo za enkraten nastop. Redko število oktetov pa se lahko pohvali z aktivnim delovanjem deset, dvajset ali celo več let.
Žal pa ima pojav oktetovstva za slovensko zborovsko petje v določenem pogledu tudi slab prizvok. Zborovodje večjih pevskih zborov si v svojih sestavih želijo imeti dobre pevce in na oktetovstvo gledajo precej z zavistjo, saj jim v resnici iz njihovih zborov v oktete odhajajo boljši pevci.