Kako se ga spominjam (napisal Metod Pečar)

Damijan Kurent je konec aprila 2004 za vedno zaspal doma, na Črnučah. 

V spominu mi je ostal kot univerzalna osebnost, kakršnih ni več. 

V službi je bil komercialist na črnuški opekarni.
Če se prav spomnim je v črnuškem revijskem orkestru konec 50 let igral violončelo ter bil tudi v veliko glasbeno pomoč dirigentu Bintarju.
Bil je pevec na cerkvenem koru na Črnučah.
Pel je pri kvartetu Savski val.
Bil je skladatelj - za razne pevske skupine je rad napisal ali priredil kakšno pesem.
Bil je pisatelj, njegova knjiga Iz črnuškega pododrja je polna enostranskih zapisov, izjemno lepo napisana, s sočnim in  bogatim besednim zakladom, ter zabeljena s čudovitim humorjem.
Nekaj let je bil organist in pevovodja v nadgoriški cerkvi.
Kot skladatelj je napisal izvrstno orgelsko delo, ki je bilo prvič izvajano na novih orglah v podružnični cerkvi v Nadgorici.
Bil je izjemen spoštovalec in oboževalec narodne pesmi.
In ne nazadnje bil je eden zadnjih črnuških kmetov.

Njegov ded in moj praded pa sta bili ena in ista oseba (Peter Lampič), torej je bil bratranec mojega očeta. Zato ga morda poznam še malo bolj od drugih pevcev v oktetu.

Naj nanizam nekaj mojih zelo osebnih spominov nanj.

Damijan je bil tisti, na katerega se je bilo treba obrniti če si potreboval navodila kako se šranga, komu se šrangati ne sme, komu se nese pismo itd. itd. Nisem še imel osemnajst let, ko se je poročila soseda Ema. Po inštrukcije sem šel k Damijanu in Emo smo po vseh fantovskih pravilih poročili. Tako se je začelo. Potem je bilo še mnogo porok in ohceti, na katerih sem prepeval, igral ali pa bil samo eden od fantov, ki so terjali denar od ženina. No pa saj za kake velike denarje ni nikdar šlo, za nekaj litrov vina smo pa že dobili.

Damijan je imel tri hčere in ko se je najstarejša Damjana (moja "tamala" sestrična - po očetovi strani) poročila z Oražmovim Slavcem (moj "tamal" bratranec - samo po mamini strani) smo oktetovci, ki smo bili prisotni na fantovščini organizirali postavljanje mlajev. To je bila dogodivščina posebne sorte. Najprej je Božičev Jure z Nežo v otroškem vozičku in motorno žago pod vozičkom sredi belega dne na šverc podrl dve ustrezni smreki. Ko se je naredil mrak smo oktetovci odšli po smreki. Najprej smo jih lep čas iskali, ker je bil Jure prepričan, da morajo biti točno tam nekje, bili pa sta ne ravno tam, ampak zelo blizu. Med nošnjo smrek smo nekajkrat zalegli v mokro travo, ker smo videli avtomobilske luči na poljskih cestah, ki so nato ugasnile in smo mislili, da nas zasleduje policija. Pa ni bilo tako. Luči so ugasnili zato, da jih ne bi nihče motil pri njihovem razplojevalnem dejanju. Ko smo to ugotovili smo bili že vsi premočeni. Končno smo prinesli smreke do Damijanove hiše in se tiho spravili k delu. En mlaj je bil kmalu pokonci in se je že kopala luknja za drugega, ko se je, šmenta, pripeljal Damijan s svojo stoenko s pevske vaje. Med nami je nastal majhen preplah, češ, kaj pa bo sedaj. Vsi smo se nekako delali, kot da se ne vidimo in kot da tudi njega nismo videli. Damijan pa je izginil. Vrnil se je čez nekaj minut in brez besed pred nas postavil "štokrle", lepo pokrit s prtičem, na njem pa liter ali dva vina, nekaj kratkega in nekaj peciva. Tudi on se je delal, da nas ne vidi in takoj odšel. Postavili smo še drugi mlaj, dvignili napis v pozdrav ženinu in nevesti ter šli še nevesti zapet podoknico. Takrat je pa tudi Damijan prišel sredi med nas in nas poslušal in nagovarjal, naj zapojemo še eno, tako, da smo od hiše odšli zgodaj zjutraj in praktično brez glasov. Damijan mi je kasneje dejal, da mu je bilo najbolj všeč to, da smo peli pomešani med seboj, saj nihče ni pazil kje je stal.

Ko smo z našim oktetom šele začenjali z vajami in smo jih imeli še v kinodvorani pod odrom, sem ga nekoč zalotil, da nas je prišel skrivaj poslušat. Takrat ni rekel nič, vendar sva v nedeljo na koru podebatirala na to temo. Rekel mi je, naj kar korajžno pojemo, da se bo kmalu dalo lepo poslušati. Kljub temu, da je pel v kvartetu in pozneje kvintetu Savski val je bil vedno z vsem srcem na naši strani. Nikdar ni bilo v njegovem odnosu do okteta ali do pevcev kakršne koli vzvišenosti ampak samo eno samo spoštovanje do izvajalcev, ki se ukvarjajo z ljudsko ali narodno (pa tudi umetno) pesmijo.

Nikakor ne morem mimo tega, da ne bi omenil nekega veselega dogodka. Niti slučajno ne vem več, kdo se je takrat poročil, vendar sva bila med drugimi na koru tudi midva z Damijanom. Župnik Feliks Zajc je poročal in glasno ugotavljal, kako mora biti žena možu pokorna  ter spraševal nevesto: "Ali obljubiš, da ga boš ljubila v sreči in nesreči, v bogastvu in revščini, v zdravju in bolezni itd...". Ko je nevesta dahnila svoj DA, je Damijan, ki je do tedaj bil blaženo in s postrani nagnjeno glavo zazrt nekam v neskončnost skoraj na glas ves srečen dahnil: "Oh, kako je to ena lepa vera !"   

K Damijanu sem se odpravil kmalu po začetku oktetovega delovanja. Prosil sem ga za priredbo "črnuške himne", ki mi jo je tudi v nekaj dneh napisal. Besedilo in napev sta iz časov pred 2. svetovno vojno, nihče pa do takrat ni napisal not za štiriglasni moški zbor, čeprav so jo stari črnuški pevci imeli vedno na svojem repertuarju. Pesem smo poizkusili, vendar nekaterim tedanjim pevcem ni bila po volji, zato smo jo opustili. Smo pa zato z velikim veseljem prepevali Žunico, Damijanovo priredbo prekmurske ljudske pesmi. Kjerkoli smo jo zapeli je vžgala, čeprav smo jo morda malo preveč heroično končevali.

Nekajkrat je tudi napisal nekaj vrstic za vzpodbudo našemu oktetu, kar smo z veseljem objavili tako na notranjosti kasete oziroma zgoščenke kot tudi v biltenu.

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko iz katere je ob zadnjem obisku domov dezertiral in se priključil partizanom. Ves čas je bil globoko veren človek in je javno - v Delu v Pismih bralcev - večkrat polemiziral z raznimi drugače mislečimi. Vedno je trdil, da je šel k partizanom zato, da si je rešil kožo in ne zaradi nekih visokih ciljev. Spomnim se ga nekajkrat, ko smo skupaj peli na kakem pogrebu. Če je bil pokojnik borec, je bil seveda vedno ustrezen govornik pri roki in vzneseno govoril o visoki zavesti, revoluciji itd, itd... Damijan, ki je kot drugi tenorist navadno stal v moji bližini pa je ob takih priložnostih besno sikal: "Laži, same laži !"

Enkrat, še v prejšnjem režimu, smo z oktetom peli na nekem zborovanju Zveze borcev na Črnučah, katere član je bil seveda tudi Damijan, saj je bil končno le borec. Takratni tajnik krajevne skupnosti nam je rekel naj zapojemo Pesem o rojstvu. Mi smo to seveda z veseljem storili. Problem je nastopil le pri refrenu zadnje kitice (Mežnar tud pride na en glaž, fajmošter za njim počas), ko je vsa dvoranica obnemela ob tej naši predrznosti, le tam iz sredine je bilo slišati Damijanov glasni in prisrčni smeh.

Zadnjikrat sem ga obiskal morda mesec dni pred smrtjo, ko sem mu v poslušanje prinesel testno verzijo naše zadnje zgoščenke. Pevci sami z izdelkom nismo bili najbolj navdušeni, zato smo si želeli nekaj neodvisnih mnenj ljudi, ki so strokovnjaki na tem področju. Po natančnem poslušanju je dejal: "Veš kaj, to petje je tako lepo, vsaka pesem zase je izredna. Jaz na vašem mestu ne bi nič popravljal. Pustite tako kot je." To smo tudi res storili, izpustili smo le dve pesmi, ki sta bili intonančno nenatančni. Zgoščenke smo dobili ravno na večer preden smo odšli na pevsko turnejo v Ameriko in Kanado. Sam pri sebi sem misli, da bom Damijanu podaril zgoščenko takoj ko se vrnemo. Ko smo prišli v Kanado smo izvedeli za njegovo smrt. Z velikim cmokom v grlu sem zgoščenko po prihodu domov predal njegovi vdovi.