Da, da, peli smo skupaj z največjim tenorjem na svetu. Ni veliko Slovencev, ki se lahko pohvalijo s tem. No, da bo pravici zadoščeno nismo mi peli z njim, ampak je on pel z nami.

Maestro Pavarotti je imel v Ljubljani v Cankarjevem domu koncert. Ob tej priliki mu je predsednik države g. Kučan priredil na Brdu pri Kranju slavnostno večerjo, katere se je poleg slavljenca udeležilo še precej slovenskih politikov in kulturnikov. Ker smo bili pri vodstvu Brda dobro zapisani so nas povabili, da po večerji g. Pavarottiju zapojemo še eno ali dve pesmi. Z velikim veseljem smo se odzvali povabilu.

Po večerji je nastopil čas za naš nastop v atriju gradu Brdo. Prišel je veliki tenorist in ko je zaslišal našo pesem je praktično priletel v našo sredino (spotaknil se je ob kanalizacijski pokrov in skupno smo ga ujeli, da ni padel). Takoj je stopil v sredino med nas in pričel z nami prepevati, čeprav je pesem zagotovo prvič slišal. Najprej smo mu zapeli koroško ljudsko v priredbi Oskarja Deva Šocej moj sel. Ne da se povedati kakšni občutki so nas prevevali, ko je pel z nami. Prav zares je pri ponavljanju druge kitice že obvladal tako melodijo in precej besedila. Res je velik Pevec (namerno napisano z veliko začetnico). 

Čeprav ni bilo planirano se je z nami zadržal precej več kot pol ure in se pogovarjal z nami, skupaj pa smo zapeli še nekaj slovenskih pesmi. V razgovoru nam je povedal, da smo mu s pesmijo dali največ, kar mu lahko nekdo da, kajti g. Pavarotti je resnično srčen pevec. Čisto na koncu se nam je ne vem kolikokrat zahvalil s tipično italijansko frazo, ki pa iz njegovih ust ni zvenela kot fraza ampak kot resnična hvaležnost: "Mille grazie" (tisočkrat hvala). Torej, če to zahvalo matematično pravično razdelimo, se je maestro vsakemu pevcu okteta natančno 125 krat zahvalil, kar sploh ni malo !

To so bila pevska nebesa.

G. Pavarotti nas je med drugim vprašal če pridemo na njegov koncert. Seveda so bile karte za koncert že razgrabljene, zato smo mu povedali, da nas žal ne bo, bi pa srčno radi prišli. Takoj je poklical kulturnega ministra g. Školjča, naj nam preskrbi karte, kar mu je g. minister seveda velikodušno obljubil. Po pevčevem odhodu smo optimistično pocukali ministra za rokav, kje bomo lahko prevzeli obljubljene karte, pa smo dobili namesto kart samo sikajoč odgovor: "Ja kakšne karte neki? Kje naj jih pa vzamem?"

To je bila pa slovenska kulturna realnost.