Gospod Lojze Peterle je oktet mnogokrat povabil ob različnih priložnostih. Ena od teh priložnosti je bila tudi obisk belgijskega zunanjega ministra Willija Claesa. 

Gospod Claes je kasneje postal generalni sekretar NATO pakta, pred tem pa je bil tudi priznani belgijski dirigent. Z velikim filharmoničnim orkestrom je posnel vsaj eno zgoščenko. To pomeni, da je bil človek z globoko in veliko glasbeno izobrazbo.

Večer je potekal precej sproščeno v Vinoteki v Ljubljani. Oktet je najprej zapel nekaj umetnih pesmi. V drugem delu našega nastopa smo imeli pripravljene slovenske narodne pesmi. Ker so bile pesmi dovolj poznane, so prisotni slovenski člani politične delegacije pritegnili našemu petju. 

Gospoda Claesa je zanimalo, kakšne pesmi so to, da jih vsi pojejo. Gospod Lojze Peterle, ki je gostu ves čas vneto prevajal besedila pesmi pa mu je razložil, da so to naše, slovenske narodne pesmi. Nato se je zgodilo nekaj, česar prisotni oktetovci ne bomo nikdar pozabili. Gospod belgijski zunanji minister Willy Claes je vstal in vsakemu posebej podal roko ter izrekel približno te besede:

"Blagor narodu, ki ima živo narodno pesem. To je neizmerno bogastvo. Tudi v Belgiji imamo narodne pesmi. Lepo so zapisane v notah in v knjigah ter varno shranjene v knjižnicah. Zapeti pa jih ne zna nihče več. To je žalostna plat belgijske kulture, katero so podjarmili bližnji sosedje s svojimi kulturnimi vplivi. Čuvajte in negujte vašo narodno pesem, kajti to je največja svetinja in kulturna vrednota, ki jo posamezen narod lahko ima."

Da je gospod zunanji minister mislil čisto zares se je videlo v njegovem izrazu, nekateri pa smo v kotičkih njegovih oči opazili tudi sledove resnične ganjenosti in čustvene prizadetosti zaradi nečesa velikega in pomembnega, kar mi imamo, oni pa ne. 

Moramo priznati, da je bilo ravno zaradi tega to srečanje nepozabno in da se ga vedno znova spominjamo.

Res smo lahko ponosni, da ohranjamo živo lepo slovensko narodno pesem. Hvala g. Claes za vaše besede