Oktet

Pisalo se je leto 1979. Jeseni sva se z Juretom Božičem večkrat dobila na avtobusu mestnega prometa, ko sva šla iz šole. Pogovor je nekega večera med drugim nanesel tudi na petje.

Jure je pel pri moškem pevskem zboru Svoboda na Črnučah, ter pri APZ Tone Tomšič. Jaz sem se trudil na solopetju in pri cerkvenem pevskem zboru, pred tem pa sem tudi sam pel pri Svobodi. Oba sva bila nekako nezadovoljna in sva si želela še kaj drugega. Tedaj je v Ljubljani ravno uspešno deloval mladi Študentski oktet (kasneje se je preimenoval v Ljubljanski oktet). Obema se je zdela tovrstna usmeritev zanimiva, meni kot ljubitelju Slovenskega okteta še posebno. Pogovarjala sva se tudi o tem, koga bi še pritegnila k sodelovanju.

Jure je imel med poletnimi počitnicami študentske predvojaške vaje. Tam je spoznal nekaj dobrih pevcev, ki jih je nato pripeljal na vaje. Nekajkrat smo se dobili, vendar nam nikakor ni uspelo sestaviti ekipe, ker nekaterih od povabljenih sploh nikoli ni bilo. Zato je zadeva začasno zamrla.

V začetku leta 1980 sta se s služenja vojaščine vrnila dva potencialna pevca, s katerima sva že pred prihodom domov opravila ustrezen pogovor in dogovori so bili sklenjeni. Tako smo v zgodnji spomladi 1980 pričeli z vajami.

Prva še neuigrana, pa vendar kompletna ekipa smo bili: Marjan Loboda, Ivan Pečar, Matija Loboda, Igor Prinčič, Miha Celarec, Metod Pečar, Jure Božič in Milan Jurejevčič.

Pred prvim nastopom smo na hitro zamenjali Ivana Pečarja s Petrom Repanškom in ravno med kulturnim molkom, ki je nastopil zaradi smrti takratnega predsednika Tita smo imeli prvi krajši javni nastop. Ta je bil v avli kinodvorane na Črnučah, kjer smo se postavili v kot in v trenutku, ko so pevci Svobode končali svojo vajo pevsko vajo zapeli prvih sedem ali osem pesmi. Poželi smo prvi aplavz in odobravanja.

Kmalu potem se je po Črnučah pričelo govoriti, da se neki mladi nekaj repenčijo, in da če bi res tako radi peli, kot govorijo, naj pojejo pri zboru Svoboda. Čeprav je v tem zboru pela večina cerkvenih pevcev, je bil tedaj še prorežimski, tako kot tudi društvo . Na začetku smo imeli nekaj problemov, nato pa nam je predsednik zbora Svoboda Lampič Marjan le priskočil na pomoč z določenimi napotki. Sprejeli so nas v Kulturno umetniško društvo Svoboda Črnuče kot samostojno vokalno skupino Črnuški oktet.

Začetek je sicer bil, nato smo že po nekaj tednih zamenjali še enega pevca. Namesto Miha Celarca je prišel Janez Kukovica. In taka zasedba je ostala recimo dve leti.

Fantje (ja, marsikdo tedaj še 20 let ni imel) so eden po eden odhajali k vojakom. Namesto njih smo vključevali začasne rezervne pevce. To je bilo pevsko obdobje, ko niti celo leto nismo imeli enake zasedbe, ampak se je stalno nekaj menjavalo. Prvi je za vedno odpadel Matija Loboda. Zamenjal ga je Zdravko Škerjanec.

Kmalu zatem je imel oktet hudo izkušnjo, kajti tedanje politične strukture bi nas zaradi naše trmoglavosti kmalu prepovedale. Samo na odločno posredovanje predsednice Svobode gospe Rezke Valentan so se takrat stvari nekako uredil, mi pa smo lahko nadaljevali z delovanjem.

Nato sem moral oditi na delo v Irak. Ko sem se čez dobro leto vrnil je oktet že zelo dobro prepeval pod vodstvom Ineta Capudra. Tedaj je Marjana Lobodo že zamenjal Franjo Dolinar, jedro pa je bilo več ali manj isto.

Kmalu po moji vrnitvi je oktet zapustil tudi Jure Božič. Na njegovo mesto je prišel Marjan Ortar, vodenje okteta pa je prevzel Vinko Jager. Oktet je pričel z bolj načrtnim delom. Veliko se je nastopalo, zasedba pa se je kmalu ustalila.

V tej zasedbi (Franjo Dolinar, Peter Repanšek, Igor Prinčič, Zdravko Škerjanec, Metod Pečar, Janez Kukovica, Milan Jurejevčič in Marjan Ortar) je oktet deloval do 15 letnice, ko se je poročil in od nas poslovil Igor Prinčič. V tem obdobju smo posneli naši prvi dve kaseti (Slovensko dekle in Hola, hola, fantje, vstajajte) z Vinkom Jagrom kot umetniškim vodjem, po njegovem odhodu pa še naš prvi CD (Pelin roža) pod umetniškin vodenjem Tamare Žagar.

Ravno tako smo se v tem obdobju preimenovali iz Črnuškega okteta v Oktet Deseti brat. Izstopili smo iz DPD Svoboda Črnuče ter ustanovili lastno društvo Glasbeno društvo Deseti brat, v okviru katerega deluje oktet.

Sledilo je mučno obdobje iskanja novega drugega tenorja. Na pomoč nam je priskočilo mnogo pevcev, vendar le za kratek čas, tako da smo z njihovo pomočjo zmogli določene projekte.

Tako nam je Janez Banko pomagal ob 15 letnici ter na tekmovanju Naša pesem v Mariboru (prejeli smo bronasto odličje), Janez Perko je sodeloval pri snemanju drugega CDja (Božične), Slavko Božič je bil z nami na prvi oktetovi turneji po Ameriki.

Oktet Deseti brat je zapel tudi najboljšemu tenoristu na svetu Lucianu Pavarottiju na predvečer njegovega koncerta v Ljubljani. Maestro se je naše pesmi izredno razveselil in je izredno natančno določenemu protokolu navkljub, z nami v pogovoru in s slovensko pesmijo ostal več kot pol ure.

Končno smo se že veselili, da smo dobili novega stalnega člana Francija Slugo, s katerim smo posneli prvi dve zgoščenki pod umetniškim vodstvom Jožeta Koresa (ob 20 letnici okteta Naših dvajset ter prvo od dveh z narodnimi pesmimi Marka Bajuka Še bomo peli). Problem je nastal nekaj mesecev pred odhodom okteta na novo pevsko turnejo v Avstralijo, ko je Franci izdavil, da bomo morali pač brez njega, ker se boji vožnje z letalom. V zadnjem trenutku smo ga s težkim srcem zamenjali z Marjanom Kraševcem.

Po vrnitvi iz Avstralije se je pričela nakazovati možnost turneje v Argentino, zato se Franci ni vrnil nazaj. Leto pred odhodom smo na zahtevo umetniškega vodje morali s težkim srcem zamenjati dva dolgoletna člana okteta. Namesto Janeza Kukovice je vstopil Rado Čuk, namesto Petra Repanška pa Bojan Zelič. Pozimi 2002/2003 smo odšli na tretjo pot čez veliko lužo. Slovenski Argentinci so nas izredno prijazno sprejeli.

Nekako v Argentini je bila sprejeta odločitev, da posnamemo še drugo zgoščenko s slovenskimi narodnimi pesmimi v priredbi Marka Bajuka. Res smo posneli naš sedmi izdelek (zgoščenko z naslovom Eno si zapojmo). Med nas je prišla samo en večer pred odhodom okteta na drugo turnejo po Ameriki in Kanadi.

Pred tem je bilo tudi obdobje intenzivnejšega sodelovanja s skladateljema Slavkom Avsenikom in Slavkom Avsenikom mlajšim. Skupaj smo posneli nekaj zelo uspešnih pesmi, najbolj pa smo ponosni na to, da izvajamo original Avsenike - Čebelarska in Viharnik, ki sta tudi izšli na uradni zgoščenki 50 let Avsenikove glasbe.

Oktet se je od svoje 20 letnice naprej redno pojavljal na oddajah nacionalne televijzije ter tudi na lokalnih TV postajah. Tudi po domačih radijskih postajah ga je v zadnjem času možno več slišati.

Leta 2004 smo se udeležili dobrodelnega koncerta Karitas v Celju, kjer smo zapeli skupaj s primadono Heleno Blagne, prvič pa smo predstavili tudi največkrat predvajano inštrumentalno skladbo Avsenikovo Na Golici (prvič v vokalni izvedbi). Ta pesem še vedno ostaja največkrat predvajana v inštrumentalni izvedbi in istočasno najmanjkrat predvajana v vokalni izvedbi. To pa zato, ker jo poje samo oktet Deseti brat !

V letih 1993, 1999 in 2005 se je oktet tudi uspešno predstavil na mednarodnem zborovskem tekmovanju v Limburgu v Nemčiji (ta je na vsakih 6 let) in vedno posegel po najvišjih uvrstitvah v svoji kategoriji. Vrhunec je dosegel leta 2005, ko je oktet Deseti brat posegel po zlatem odličju.

Dvakrat je oktet sodeloval tudi na najvišjem slovenskem pevskem tekmovanju Naša pesem in obakrat dosegel bronasto odličje.

Leto 2005 je bilo za oktet Deseti brat res izjemno. Praznovali smo svojo 25 letnico! Najprej smo k svojemu praznovanju povabili tudi nekaj oktetov in v dvorani na Črnučah pripravili nepozaben koncert. Poleg okteta Deseti brat so sodelovali še: oktet z najdaljšim imenom Moška vokalna skupina KUD Svoboda Črnuče (v kateri nastopajo nekateri naši bivši člani), Otet Povodni mož (v kateri nastopajo Škerotovi sorodniki), Ribniški oktet (v katerem pojeta tudi Čarli in naš umetniški vodja g. Kores) ter dva okteta, ki sta nam bila vedno svetal vzor: Ljubljanski oktet in Slovenski oktet. Dogodek smo posneli in se je kar presejkrat zavrtel po raznih lokalnih TV postajah širom po Sloveniji.

Nadalje smo v tem letu osvojili že omenjeno zlato odličje na tekmovanju v Nemčiji.

Prvič smo se v tem letu udeležili tudi festivala Lent v Mariboru in navdušili vse prisotne.

V oktobru smo imeli nekaj odmevnih koncertov ob 25 letnici. Posebej nam bosta ostala v spominu koncert v Narodni galeriji, kjer smo pred nabito polno dvorano v živo posneli tudi zgoščenko 25 let (dogodek je ovekovečila tudi nacionalna TV), ter koncert v Slovenski filharmoniji, kjer nekaj sto obiskovalcev ni dobilo vstopnic za vrhunsko izveden koncert (ta koncert je snemal nacionalni radio ter privatna TV).

Leto smo nekako zaključili s krajšo pevsko turnejo po Rimu v spremstvu profesorja Toneta Potočnika, ki je tam dolga leta živel in študiral.

Oktet Deseti brat stopa v drugo četrtino prvega stoletja svojega delovanja z mnogimi novimi cilji in izzivi. Kdor bo spremljal naše delovanje bo lahko sam ugotavljal koliko nam uspeva. Mi se bomo na vsak način trudili še kaj iztisniti iz naših grl.